Eraesraien RPG

IZ črnih globin... temnih vodlbin, dviga se roka črna in tam se skriva vaša prihodnost, vaš cilj...
 
KazaloKazalo  PortálPortál  Pomoč pogostih vprašanjPomoč pogostih vprašanj  IščiIšči  Registriraj seRegistriraj se  Seznam članovSeznam članov  Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov  PrijavaPrijava  

Share | 
 

 Isa

Go down 
AvtorSporočilo
Isa
Vojak
avatar

Število prispevkov : 18
Age : 26
Registration date : 20/08/2007

ObjavljaNaslov sporočila: Isa   Ned Sep 02, 2007 12:45 pm

Povedala vam bom zgodbo…Staro zgodbo…Zgodbo, ki se mi je usidrala v srce… Zgodbo dekleta, kateremu je bila storjena krivica…Od vas je odvisno, ali boste poslušali mojo pripoved. Začne se nekako takole, kot večina pripovedi… …

***
Neke noči, se je itilskemu paru rodila deklica. Poimenovala sta jo Isa. Bila je njuna tretje rojenka.
V družini jim denarja ni primankovalo, saj je oče vzgajal fashimsko pasmo konja in trgoval z njo po vsem zelenem kraljestvu.
Ampak kljub denarju, ki je bil pri hiši, je v šolo hodila le najstarejša izmed treh otrok. Isa in njen tri leta starejši brat, pa sta ostala doma in skrbela za konje. Branja, pisanja in računanja ju je učila mati.
Ko so otroci odrasli, je njihovo učenje prevzel oče. Predvsem Isa in Carol sta se z veseljem učila rokovanja z mečem in chakramom. Najstarejša Saisha pa je bila vedno nekoliko zamorjena in je raje sedela za knjigami.

***

''Isa, Carol, Saisha! Kosilo, takoj!'' se je mati zadrla proti ogradi, kjer sta Isa in Carol krotila konja, Saisha pa je slonela na ogradi in ju opazovala.
''Dajta no. Pustita to lisasto zverino za jutri. Ali pa je preprosto ne krotita. Ponorel je.'' Je komentirala najstarejša sestra in s prstom potrkala po svojem sencu.
''Ne, ukrotila ga bom. In prepričala očeta, da ga obdržim. Čudovit žrebec je. Z nekaj strahovi ali napakami.''
Tedaj se je izza oblakov prikazalo vroče opoldansko sonce. Isa je opazila, da je žrebec zahrzal in trznil. Nekaj časa je opazovala. Zamislila se je in pobrskala po svojem spominu.
''Seveda. Konj se boji svoje lastne sence. Poglej. Vedno kadar se je sonce prikazalo izza oblakov je postal nemirnejši in še bolj divji. Spomni se, Carol.'' Je rekla in pogledala brata, ki je z vsemi močmi držal vajeti.
''Obrni ga proti soncu. Da nebo videl sence.'' Je predlagala bratu. Ta je le skomignil z rameni in storil kar mu je naročila mlajša sestra. Slednja je stopila ob konjev bok in ga pobožala. Prijela je za močno grivo in se potegnila na njegov hrbet. Prijela je vajeti. Konj se je preplašil in se povzpel na zadnje noge.
''Zmešana sta, obadva!'' se je zadrla Saisha in odvihrala v hišo.
''Resno, Isa. Vrgel te bo s sebe. Skoči dol.'' Jo je svaril Carol. Isa pa se ni zmenila za svarila in še naprej vztrajala na konjevem hrbtu.
''Pomiri se. Saj je samo sonce. Njegov trik. Umazan trik, da bi te preplašil. Poglej.'' Dvignila je roko, da se je na peščenih tleh prikazala senca. Konj jo je opazoval in prhal skozi nosnice.
''Tako ja. Samo trik je. Vidiš?'' se je nasmejala in počasi napela vajeti. S peto škornja ga je rahlo vzpodbudila, da se je začel premikati v rahlem hodu.
''Uspelo ti je. Zares ti je uspelo.'' Je veselo rekel Carol in pristopil.
''Mislim, da mi je res. Še nikoli, v svojih 15 letih, nisem videla konja, ki bi se bal sence. Zanimiv je.'' Je pritrdila in skočila s hrbta.''Sedaj pa pojdiva na kosilo, drugače naju bo mama dala iz kože.''
Stekla sta po poti do hiše. Na pragu ju je pričakal oče.
''Videl sem kako sta ravnala z živaljo.'' Je rekel s strogim glasom.
Njegova otroka sta sklonila glavi. Isa je pogledala brata, češ, kaj sva naredila narobe.
''Ponosen sem na vaju.'' Se je le nasmehnil in ju objel preko ramen. Vsakega z ene strani. Odšli so v kuhinjo, kjer sta že jedli mati in Saisha.
''Poglej Diona, to sta moja otroka. Ukrotila sta žrebca.'' Je rekel in Carola potrepljal po rami. Isa se je smejala na vsa usta, saj niso bili deležni ravno velikih pohval. Ni pa ji ušlo, kako sovražen pogled je imela na obrazu Saisha.

***
Nekaj dni pozneje…, 29.september
Zjutraj se je prebudila v čudovito jutro. Nekaj težkega se je vrglo poleg nje, zato je zastokala od bolečine.
''Carol. Hvala za budnico. Zgini dol z mene.'' Je zavpila in mu v glavo vrgla vzglavnik.
''Vse najboljše, tečnoba.'' Je rekel nato pa izginil za vrati.
Isa se je zasmejala, se oblekla in se odpravila za njim.
''Šestnajst dolgih let že životarim na tem svetu. A med dobrimi ljudmi.'' si je rekla.
V hiši ni bilo nikogar. Odšla je ven, do ograde, kjer je oče ravno krtačil par kobil, katere je nameraval prodati.
''Dobro jutro oče.'' Je pozdravila in pristopila.''Oče? A te lahko nekaj vprašam?''
''Izvoli.'' Je odsotno odgovoril in še naprej razčesaval svetlo grivo.
''A, a lahko obdržimo tistega žrebca, ki sva ga s Carolom nekaj dni nazaj ukrotila? Veš, tisti ki se boji sence.'' Je prosila in ga lepo pogledala.
''Khem, torej. Ker sta ga res sama ujezdila in je danes poseben praznik, ga bomo obdržali.'' Je pritrdil.
''Hvala oče.'' Se je zahvalila in ga objela. Stekla je v hlev, kjer je stal taisti žrebec. Poleg pa je na jaslih sedel Carol in se ji režal.
''Oče je rekel, da…''
''Ja sem vse slišal.'' Jo je prekinil in se nasmejal.''Še nekaj imam zate.'' Isa je debelo pogledala, ko ji je vrgel lahek okrogel zavoj. Odvezala je vrvico, s katero je bil papir privezan. S tresočimi prsti je odmaknila papir in presenečenje ji je zasijalo na obrazu.
''Chakram.'' Je dahnila.''Carol, ampak saj nebi bilo treba…''
''Isa, kupil sem ti ga, ker te imam rad in ker si ga zaslužiš. Dovolj spretna si z njim, da imaš lahko svojega. Sedaj se ti, za lov, nebo treba izposojati očetovega ali mojega. Ta je narejen posebej zate. Poglej.'' Je rekel in obrnil obroč. Na spodnji strani je bilo s čudovitimi črkami vgravirano Isino ime. Okoli pa so se prepletali razni vzorci.
''Čudovit je. Hvala, brat.'' Je rekla in ga objela.
''Sedaj pa je čas, da se pravično pomeriš z mano v natančnosti. Da boš spet izgubila nekaj cekinov. Tako ali tako jih imaš preveč.'' je samovšečno rekel Carol in visoko dvignil glavo.
''Ph...ali si tudi darilo kupil z denarjem, ki si ga dobil tako, da si opeharil mene?''se je zarežala.
Carol je zaigral presenečenje in užaljenost.
''S tem stavkom si me globoko prizadela.'' je rekel in kratko posmrknil.''Nikoli! To sem sam prihranil. Greva ali me boš še cel dan morila s tem denarjem?''
''Greva.'' je pritrdila.''Ampak še vedno si mi dolžan 5000 cekinov. Prejšnjič sem ti zadala prasko, ko sva se tepla. Se spomniš? Stavila sva.''
''Ne spomnim se.'' se je naredil neumnega in odšel za njo proti gozdu.

***
Povedala sem vam prvi del njene zgodbe. Veliko bolj vesel del, kot bodo naslednji. Pričakujem, da si boste odtrgali košček časa in poslušali tudi tega. Do takrat pa se poslavljam.

_________________
Rasa : Itili
°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Moč:10
Napad:7+6=13
Vzdržljivost:6
Hitrost:10-4=6
Natančnost:9
Obramba : 5+2=7
Izkušenost:
**Jahanje:
°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Isa
Vojak
avatar

Število prispevkov : 18
Age : 26
Registration date : 20/08/2007

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Isa   Pon Okt 01, 2007 10:13 pm

Vrata so se počasi odprla in v sobo se je prikradla visoka postava. Odpravila se je proti speči postavi, ki je razkrita spala na postelji.
Nekaj je iskala. Najprej je pogledala okrog postelje, nato pa še v skrinjo. A iščočega predmeta ni našla. Nenadoma se je speča postava premaknila in nekaj zamrmrala v spanju. Postava, ki se je prikradla v prostor se je zdrznila in pogledala proti postelji. Pretkano se je nasmehnila, saj je opazila predmet, ki ga je tako vneto iskala. Segla je proti obroču, ki je pokukal izpod vzglavnika, ko se je speče dekle obrnilo na hrbet.
''Hvala za obroč, sestra.'' Se je zaslišal šepet in oseba je potiho zapustila sobo.
***
Čas sončnega vzhoda…
''Isa?'' je mati zbudila svojo hči.
''Želite, mati?'' je rekla in sedla.''Oprostite, da sem zaspala, ampak to noč nisem dobro spala.''
''Je že v redu. Bi lahko šla na lov? Carol in oče sta konje odvedla v mesto, kjer jih bosta prodala. Saishe pa ni. Ne vem, kam je izginila.''
''Ja, prav.'' Isa je pritrdila in se oblekla, nato je obula še škornje. Odmaknila je vzglavnik, da bi vzela chakram. A slednjega ni bilo. Pogledala je pod posteljo in v skrinji, a orožja ni našla.
''Mati? Mogoče veste, kje je moj chakram?''
''Ne.'' Se je zaslišal zamolkel glas iz kuhinje.
''Ni možno, da bi ga izgubila. Vsak večer ga dam pod blazino, a danes je izginil. Nekdo ga je ukradel.'' Je rekla in odšla v kuhinjo.''Mati. Ne morem na lov. Chakram je izginil. Žal mi je.''
''Kako izginil? Si mar izgubila bratovo darilo?'' je strogo rekla mati.
''Ne, ne mislite tega. Zvečer sem ga še imela. Nekdo se je ponoči priplazil v mojo sobo in ga vzel.'' Se je branila najmlajša.
''Kako se je…'' je začela mati, a jo je zmotilo odpiranje vrat, saj sta se vrnila oče in Carol.
''Carol.''je začela Isa. ''Jaz…''
''Kaj je, Is?''je vprašal in slekel plašč, katerega je obesil na obešalnik ob vhodu.
''Si si ti sposodil chakram?'' je vprašala.
''Ne, zakaj?''
''Izginil je. Včeraj, ko sem šla spat, sem ga še imela pod vzglavnikom. Zjutraj pa ga ni bilo.''
''Ne skrbi, saj se bo našel. In ne misli, da mislim, da si ga izgubila. Pridi, pozajtrkujva. Potem pa lahko malo vadiva mečevanje. Če želiš.'' Je predlagal brat.
''Ja, lahko. Kje pa je Saisha?'' je vprašala za sestro.
''Ne bi vedel. Že ko sem pokukal v njeno sobo, preden sva z očetom odšla, je še spala.''

In tisto jutro so Saisho videli nazadnje…

Čez nekaj let pa je sel prinesel pismo.

Draga mama in oče!
V začetku vrstic vas najlepše pozdravljam in izrekam opravičilo, ker sem izginila brez pozdrava. Sedaj se učim za Atuansko svečenico. Ker pa se naš rod utaplja v pozabi, imam željo, da se mi Isa pridruži pri učenju.
Upam da izpolnite mojo željo.
Z ljubeznijo, Saisha
Pripis: Draga sestra, sposodila sem si tvoj chakram…


Isa je dopolnila 20 let. To je bilo nekaj dni po tem, ko je prispelo pismo iz Atuana.Morala se je odločiti, ali odide ali pa ostane pri bratu in starših. Mati jo je prigovarjala naj odide za Saisho na Atuan in se izuči za svečenico.
Nekega večera sta, tako kot vsak dan, Isa in Carol krtačila konje.
»Isa, ali boš res odšla?« je vprašal sestro.
»Ali bi rad, da grem? Ukradla mi je darilo, ki si mi ga dal.« mu je na vprašanje odgovorila z vprašanjem.
»Seveda ne. Le s kom bi se prepiral in jezdil po poljanah? Za chakram ji pa res ne oprostim.« se je nasmehnil.
»Saj nočem oditi. V Atuanu bi morala brati, spati in jesti. Brezveze.« Se je namrdnila. Carol se je nasmejal. Isa ga je močno objela.
»Srečna sem, da si moj brat. Boljšega brata si nebi mogla želeti.«
»Tudi jaz, Isa. Tudi jaz. Greva malo naokoli? Ni še tema. In ne skrbi, premagal te bom. Ti in tvoje lisasto kljuse nimata šanse.« Se je zarežal in jo pocukal za pramen las.
Čez nekaj trenutkov sta kot zmešana galopirala po travnikih.
»Kako si počasen, Carol. Ti in tvoje kljuse.« Se je zasmejala in zavila v gozd.
»Nisem počasen, sestra. Samo tvoj ego mi e dovoljuje prehitevanja.« Ji je odvrnil, ko jo je dohitel. Isa je zaigrala jezo in užaljenost ter oddirjala naprej.
»Isa!« krik ji je paral ušesa. Sunkovito je zategnila vajeti in obrnila konja. Zagledala je brata, ki je kot v počasnem posnetku padal s konja in pristal na trdih gozdnih tleh.
»Carol!« je zavpila in razjahala. Stekla je k njemu in ga z boka prevalila na hrbet.
Na trebuhu je zevala velika, podolgovata, rana iz nje pa je lila kri.
»Carol.« Je šepetaje ponovila.«Vzdrži. Po pomoč grem.« Je ihtela.
»Ne, konec je. Moj čas se je iztekel. Rad te imam, sestra.« Zaprl je oči in glava, ki je počivala v Isinih dlaneh, je omahnila.
»Carol! Ne umri.« Iz njenih oči so se vlile solze. Stisnila se je k bratu. Pred očmi so se ji odvrteli vsi prepiri, ki jih je sedaj obžalovala. Zamežikala je, da bi si zbistrila pogled. Ob bratovem truplu je zagledala obroč.
»Moj izgubljeni chakram. Morilec ga je ubil z mojim orožjem.« Je sopla. Spomnila se je pisma, ki sta ga starša prejela.''Saisha! Zakaj?'' je zavpila. Segla je po orožju, ki ji je vzelo brata. Pri tem se je umazala s krvjo.
''Isa?!'' je za sabo zaslišala gromeč moški glas.''Kaj si storila?''
''Gospod Marmas. Jaz nisem…'' je zajecljala. S prestrašenimi očmi je zaobjela šesterico mož mestne straže. Z visokih konjev so gledali vanjo, v rokah pa držali meče uperjene naravnost vanjo.
''Tega nisem pričakoval od tebe. Ubila si lastnega brata!'' je jezno zavpil nanjo.
''Verjemite, da ga nisem jaz ubila. Pomenil mi je vse na svetu.'' Je še naprej jokala.
''To bo odločil mestni svet.'' Dva stražarja sta stopila k njej. Upirala se je in cukala nazaj k bratu.
''Pustite me k njemu. Nisem bila jaz.'' Spravila sta jo na konja. Na hrbtu sta ji zvezala roke in odjezdili so proti mestnim ječam. Ozrla se je preko rame in videla kako sta ista stražarja prekrila truplo z ogrinjalom.
''Brat, ti veš, da nisem kriva.'' Ji je odzvanjalo v mislih.
*
Prijezdili so do mestnih ječ. Kot vrečo sena, so jo potegnili iz sedla in odvedli proti ječam. Ječar jo je grobo potisnil v majhno kamnito ječo in zaprl vrata. Pobrala se je z umazanih tal in se sesedla v kot. Temni lasje so se ji lepili na lica, mokra od solz, potu in tudi krvi. Ni ji bilo mar kaj bo sedaj z njo. Žalost, ji je preplavila telo. Sedaj bo morala živeti brez Carola. Če bo sploh preživela.
Tako zatopljena v svoje misli, sploh ni opazila ječarja ki je prišel k vratom. Pobutal je po temnem lesu in ropotanje jo je nekoliko preplašilo. Dvignila je glavo in odmaknila zaveso las, ki so ji zastirali pogled.
''Pridi, kličejo te! Pa pohiti!'' je zarenčal. Isa se je počasi skobacala na noge in stopila na hodnik. Ječar jo je odvedel po strmih stopnicah, vse do dvorane, kjer bo odločena njena usoda...

_________________
Rasa : Itili
°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Moč:10
Napad:7+6=13
Vzdržljivost:6
Hitrost:10-4=6
Natančnost:9
Obramba : 5+2=7
Izkušenost:
**Jahanje:
°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
Isa
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Eraesraien RPG :: Osrednji Eraesraien :: Rojstvo Izbranih :: Življenjepisi-
Pojdi na: